Iz prispevka:

"V Evropski skupnosti obstaja več različnih načinov izvajanja poklicne vzgoje in svetovanja v šolah. Razlike med državami so predvsem v tem, kje so strokovnjaki za poklicno svetovanje in na katero področje dela je usmerjeno njihovo delovanje. V številnih državah je bila in je še poklicna orientacija organizirana v zunanjih institucijah, kot so zavodi za zaposlovanje ali podobne agencije. Zadnja leta pa čedalje večjo vlogo prevzemajo šole. Tako so se v devetdesetih letih v nekaterih državah, npr. na Irskem, na Portugalskem, v Grčiji, začeli na šolah zaposlovati svetovalci za šolsko in poklicno svetovanje (guidance counsellors), ki del svojega časa izvajajo poklicno vzgojo v razredih, del pa namenjajo drugim področjem svetovanja (osebno svetovanje, svetovanje učencem z učnimi težavami in podobno). V stroki in širši družbi pa se čedalje bolj uveljavlja prepričanje, da je treba vsebine poklicne orientacije povezati z drugimi vsebinami oz. predmeti, ki se poučujejo v šoli, in da je treba v ta proces vključiti učitelje. To pomeni, da naj bi vsak učitelj pri svojem predmetu vključil vsaj nekaj vsebin oz. dejavnosti s tega področja v pouk. Ta pristop zagovarjajo strokovnjaki tako v teoriji kot tudi v praktičnih priporočilih." (Brigita Rupar)

Prispevek je v celoti dostopen v glasilu Spodbude, 2/VII, 2005.