Člani strokovne skupine ugotavljajo, da so za kakovostno delo na področju karierne orientacije poleg ustrezne formalne izobrazbe potrebna tudi specialna znanja (na primer za delo s posameznimi ciljnimi skupinami), spretnosti in veščine. Svetovalci morajo biti tudi zelo dobro informirani o stanju na trgu dela, poklicnih področjih ter njihovih zahtevah, izobraževalnih programih,  možnostih štipendiranja, zakonskih določilih in podobno.

Kljub temu, da so potrebe po usposobljenih strokovnjakih velike, stalno strokovno usposabljanje pa je nuja, izobraževalnih programov za to področje primanjkuje. Poglobljene dodiplomske ali podiplomske študijske smeri na to temo ne obstajajo, na voljo so le kratki seminarji, katere organizirata Zavod za šolstvo in ZRSZ. ZRSZ organizira tudi interna usposabljanja za svoje zaposlene. Premalo je tudi strokovnih srečanj in posvetov. Če pa že so, so za zaprti krog, ni enotnega obveščanja. Izobraževanje je tako prepuščeno lastni angažiranosti posameznika.

Svetovalci, ki niso zaposleni v javnih institucijah, torej svetovalci v privatnem in nevladnem sektorju tako praktično nimajo nobene možnosti za pridobivanje znanj s področja karierne orientacije. S kariernim svetovanjem  se ukvarja veliko različnih profilov (tudi ekonomisti, sociologi, andragogi), ki vnašajo na področje nova znanja, hkrati pa tudi neenoten pristop. Prav na tem področju je vloga svetovalcev tudi zelo kompleksna, 'saj od posameznika zahteva tudi pokrivanje dela na področju administracije, financ, iskanja in zagotavljanja potrebnih virov financiranja za izvajanje aktivnosti in podobno' (Vaupotič).

Tako stanje se dopušča zaradi nezainteresiranosti vladnih služb, ki ne poskrbijo za sistematično spremljanje in vrednotenje dela ter oblikovanje kazalnikov kakovosti.

Kot posledice stanja člani strokovne skupine navajajo:

• Premalo svetovalnih delavcev.
• Svetovalni delavci premalo usposobljeni/informirani.
• Ne ve se, kaj se na tem področju dogaja, kdo je za kaj odgovoren.
• Osebno svetovanje je podcenjeno, ljudje za svetovanje niso pripravljeni nameniti denarja.
• Nezadovoljstvo svetovalcev in uporabnikov storitev.
• Ponudba svetovanja ne sledi družbenim spremembam in zahtevam.
• Slaba kvaliteta storitev.
• Sprejemanje neustreznih odločitev.

Možne rešitve, kot jih vidijo člani strokovne skupine:

• Obogatitev programov družboslovnih študijev z vsebinami s področja načrtovanja kariere.
• Ustanovitev telesa, ki bi obveščalo svetovalne delavce o novostih, izobraževanjih, posvetih.
• Vzpostavitev sistema mreže, ki bi povezovala vse svetovalce, tako v javnem, kot tudi v privatnem in nevladnem sektorju.
• Razpisi ministrstev, ki bi podpirali pripravo usposabljanj na temo poklicne orientacije.
• Vzpostavitev sistema stalnih strokovnih srečanj, ki bi bila financirana s strani pristojnih ministrstev.