V srednji šoli bi bilo potrebno voditi poklicno orientacijo s pomočjo sodelovanja različnih družbenih podsistemov, usklajeno pa bi moralo biti v celotni šolski vertikali.

Prehod iz OŠ v SŠ mora potekati v sodelovanju obeh podsistemov tako, da osnovne šole opravijo večino svetovanja (s pomočjo Zavoda za zaposlovanje?), SŠ pa sodelujemo z informacijami o posameznih šolah (posebnosti, vpis in podobno, preko pisnih gradiv, na šolski spletni strani (za katero bi moral biti nekdo zadolžen) ali na neki skupni spletni strani, kjer bi bile dostopne spletne povezave. Težave so v tem, da ni nikogar, ki bi za takšno spletno stran skrbel.

Gimnazijski program pripravlja dijake na študij in na življenje, manj jih pripravlja na vstop v svet dela, zato bi si v gimnaziji želeli, da bi bile informacije o študijih na enem mestu (no, saj jih najdemo v sklopu vsake od Univerz), vendar so opisi možnih področij zaposlovanja po končanem študiju slabi ali jih niti ni.

Dijake zanima precej nenavadnih kombinacij v zvezi s študijem, na katere je težko vnaprej pripraviti odgovore. Svetovalna služba v srednji šoli o tem, kako lahko dijaki študije kombinirajo (tudi s študijem v tujini), kako posamezna fakulteta priznava diplome tujih fakultet, kako priti do štipendije doma ali v tujini in podobno,  ne ve veliko in tudi težko sama pridobiva te informacije. Za ta namen bi bilo dobro, če bi obstajal forum na internetu, kjer bi različni svetovalci na ta in podobna vprašanja odgovarjali. Zanimivo bi bilo tudi izvedeti podatke o kakovosti študijskih programov, o tem kaj o znanju diplomantov menijo zaposlovalci, kakšne so strokovne reference učiteljev, na kratko povedano, koliko je »vredna« diploma nekega diplomanta na trgu dela (tudi koliko diplomantov najde zaposlitev na primer). Zraven bi sodilo tudi, kolikšen odstotek študentov konča študij v roku določenih let. To ve vsaka fakulteta zase in tudi Vpisna služba Univerze. Zanimivo bi bilo, če bi obstajal nek obrazec za označevanje določenih parametrov kakovosti študijskih programov, ki bi omogočal primerjavo tistemu, ki se odloča za študij. Rešitve za nanizane ideje ne vidim, saj se bodo slovenske fakultete najbrž začele počasi tržno obnašati in bodo v večji meri skrbele za propagando vsaka na svoj način.

Še vedno obstaja vprašanje portalov Ploteus in Movit (in Eures in podobno), kjer je ogromno informacij, nimam pa dovolj izkušenj ali so točne in ali so za dijake dovolj razumljivo podane.

Glede vstopa na trg dela je tako, da se to zdi gimnazijcem tako oddaljeno, da jih v času šolanja v srednji šoli te informacije še ne zanimajo. Zato bi bilo nujno, da bi Univerza ustanovila svetovalne službe, ki bi študente usposabljale za iskanje zaposlitve.

V zvezi s svetovanjem na temo poklicne orientacije obstaja zelo malo dostopnih gradiv v slovenščini (Zavod za šolstvo je izdal priročnik za OŠ, sedaj bo izšel še za SŠ), veliko pa jih imajo angleško govoreče dežele (to mi je dostopno). Gradiva bi bilo potrebno razviti in prevesti, dostopna pa bi bila lahko na spletni strani, Spet pa se postavlja vprašanje, kdo jih bo razvijal. MŠŠ? V tujini so za to zadolžene posebne službe podobne našim Zavodom za zaposlovanje. V poklicni orientaciji je MŠŠ po mojem mnenju veliko premalo vključeno, saj ga podpira na neformalni ravni (smernice za delo šolskih svetovalnih služb), v poklicnem šolstvu so oblikovane Kompetence za načrtovanje in vodenje kariere. Kakšna je kadrovska, organizacijska in finančna pokritost za doseganje zahtevnejših ciljev poklicne orientacije?

Trdim, da bi moral biti na vsaki šoli zaposlen en svetovalni delavec, ki bi imel samo to nalogo, najpozneje takrat, ko bo fleksibilen in izbiren tudi gimnazijski program. Poleg tega bi moral biti oblikovan obvezni program za osebnostno rast in načrtovanje kariere, v obsegu na primer ene ure tedensko, ki bi ga obiskoval vsak dijak kot enoletni modul. Tudi Zavod za zaposlovanje bi moral biti s svojim znanjem in dobro informiranostjo o trgu dela močno vključen v svetovanje v šolah, pa temu žal ne namenja več časa in prostora.

In za konec glede kakovosti.

Dogovoriti bi se morali, kaj pomeni kakovostno poklicno svetovanje za srednje šole in širše, kakšna so njegova izhodišča in cilji, kaj obsega obvezni minimum vsebin, ki morajo biti ponujene dijakom in kakšen način dela je ustrezen. Nenazadnje bi bilo potrebno spregovoriti o možnih izvajalcih, številu dijakov v skupini, kakšne so pravice dijakov in kakšne dolžnosti ima kdo v celotni strukturi podsistemov, ki se ukvarjajo s poklicno orientacijo.

Začetek bi moral biti nekje na ravni države, da bi se zbrali relevantni podatki (naredila evalvacija) o tem, kakšno je trenutno stanje na temo poklicne orientacije (kdo, kaj, kdaj, kako), kakšni so problemi in kakšne potrebe družbe in posameznikov (osip v SŠ, na fakultetah…). Vsaka šola bi naredila lastno evalvacijo in v okviru družbenih (državnih) smernic svoj program.

Zgodovinski:

• poklicna orientacija postaja pomembna šele sedaj, v tržnem gospodarstvu postmoderne družbe, ko ni nič več predvidljivo in gotovo, še posebno ne zaposlitev.

Posledica:

• poklicna orientacija ni del programa v SŠ, ni posebnega izobraževanja za svetovalce, ni posebnega financiranja (nakup programov za testiranje).

Težko bi jih zapisala brez pravih evalvacij. O sebi lahko povem, da so zame (in za kolegice z drugih šol) posledice takšne, da se sama spopadam z nenehnim iskanjem informacij, poklicno orientacijo izvajam v času razrednih ur in po pouku, ta naloga se mi neprestano prepleta z drugimi, kar je naporno. Šolske spletne strani na temo poklicne orientacije ne uspem urejati, ker sama ne znam dovolj računalništva pa tudi časa nimam. Vedno znova imam občutek, da ne vem dovolj in da nisem naredila dovolj za dijake na to temo. Glede evalvacij uspem vsako leto pridobiti samo povratno informacijo o tem, koliko dijakov se je vpisalo na svojo prvo željo.